Avtobiografsko navdahnjeni film Mie Hansen-Løve je melanholična meditacija o razmerjih, igriv razmislek o ustvarjalnem procesu in intimen poklon švedskemu mojstru. Film je bil premierno prikazan v glavnem programu festivala v Cannesu.
Zakonca, oba filmska ustvarjalca, se poleti odpravita po navdih na švedski otok Fårö, kjer je živel in ustvarjal Ingmar Bergman. Medtem ko sredi divje pokrajine pišeta vsak svoj scenarij, se vse bolj brišejo meje med resničnostjo in fikcijo …
»Moja strast do Bergmanovega dela in življenja se je začela pred kakšnimi desetimi leti. To je bil tudi začetek moje fascinacije nad otokom. Bergman je tam posnel nekaj svojih najbolj znanih filmov in preživel zadnja leta življenja. Osamljeni otok sredi Baltskega morja uteleša ideal, ki je hkrati strašljiv in privlačen, hladen in vznemirljiv – kraj absolutne umetniške integritete, s katero povezujem Bergmana. Narava je bila od nekdaj moj vir navdiha. Čustva, ki jih vzbudi spektakel narave, se pri meni hitro združijo s potjo lika in postanejo gibalo fikcije. Pokrajina me lahko spodbudi k pisanju, zlasti če imam občutek, da jo naseljujejo duhovi. Tako je bilo tudi pri Bergmanovem otoku. Ta kraj, ki je fizičen, hkrati pa seveda tudi duhoven, notranji, me je povsem prevzel. Gre verjetno za moj prvi film, ki je nastal kar ‘sam od sebe’, brez trpljenja, ki ga povezujem s procesom pisanja. Imela sem občutek, kot bi se odpirala vrata, ki so bila do tedaj zaprta. Prvič sem začutila, da se lahko svobodno in igrivo gibljem med različnimi dimenzijami, med preteklostjo, sedanjostjo, resničnostjo v fikciji in fikcijo v resničnosti. Zgradba zgodbe izhaja iz teme, ki bi jo lahko strnila v dve prepletajoči se vprašanji: vprašanje para in vprašanje navdiha,« o filmu pripoveduje režiserka Mia Hansen-Løve.
Mia Hansen-Løve (1981, Pariz) je še pred svojim formalnim šolanjem na pariškem Konservatoriju dramskih umetnosti kot igralka nastopila v filmih Oliviera Assayasa Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre, 1998) in Les destinées sentimentales (2000). Med letoma 2003 in 2005 je pisala za Cahiers du Cinéma in režirala nekaj kratkih filmov. Celovečernemu prvencu Vse je oproščeno (Tout est pardonné, 2007) so sledili Oče mojih otrok (Le père de mes enfants, 2009, posebna nagrada žirije v sekciji Posebni pogled v Cannesu), Zbogom, prva ljubezen (Un amour de jeunesse, 2011, posebna omemba v Locarnu), Eden (Eden, 2014), Prihodnost (L’Avenir, 2016, srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu) in Maya (2018). S svojim sedmim celovečercem Bergmanov otok se je režiserka prvič uvrstila v glavni program festivala v Cannesu.
Thomas Sotinel, Le Monde: »Malo se nasmejmo z Ingmarjem Bergmanom, potem pa, spet resni, se mu poklonimo. Zaplešimo na grobu neke ljubezni, ki še ni zares umrla, napišimo ji epitaf. Odkrijmo severozahodni prehod med življenjem in fikcijo. Raziščimo, kako se ženske razlikujejo od moških pri ustvarjanju umetniškega dela. Počitniški zvezek domačih nalog Mie Hansen-Løve prinaša natrpan urnik. A ko ga po skoraj dveh urah Bergmanovega otoka zapremo, nam v ustih ostane okus po počitnicah in ne po domačih nalogah. Zamotano prepletanje evociranih tem, mise en abyme dveh ravni fikcije, poigravanje z avtobiografskimi prvinami (režiserka, katere partner je bil dolgo časa Olivier Assayas, je napisala zgodbo o paru filmskih ustvarjalcev) – vse to bi moralo film povleči proti resnosti, celo togosti. Toda pogled, s katerim Mia Hansen-Løve spremlja svojo četverico likov, je kot skandinavska poletna svetloba, ki obliva njen film. To je pogled, ki zavrača noč, ne da bi zanikal njen obstoj.«
The Washington Post: »Bergman sreča Abbo.«
• Režija: Mia Hansen-Løve • Žanr: drama • Produkcija: Charles Gillibert • Scenarij: Mia Hansen-Løve • Igrajo: Vicky Krieps, Tim Roth, Mia Wasikowska, Anders Danielsen Lie • Premiera: 25. 4. 2022, Kinodvor • Distribucija: Fivia
