Prekmursko narečje je kljub različnim jezikovnim vplivom preživelo mnogo stoletij, vse do danes se ohranja tudi značilna prekmurska ljudska pesem.
Minuli teden, natančneje 17. avgusta, smo praznovali praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti znova združeni z matičnim narodom. Prekmurci so bili tako skoraj 900 let odrezani od matične države. »Ob tem zgodovinskem dejstvu je skorajda neverjetno, da so ves ta čas, dolgih devet stoletij torej, in ob vplivu drugih narodov ohranili slovenski jezik, slovensko kulturo in idejo enotne države oziroma idejo slovenstva. Da so stali in obstali Slovenci,« je v svoji poslanici ob državnemu prazniku dejal premier Janez Janša.
Stoletja osamljeni v kulturi
»Prekmurje je danes neločljiv del slovenskega prostora. Zaradi svoje zgodovinske izkušnje življenja v različnih narodnih skupnostih in državah, zaradi svoje geografske lege in komunikacijske odprtosti je ustvarjalno prisotno marsikje; v glasbi, slikarstvu, literaturi in plesu,« je v svoji poslanici še dejal Janša. Za Prekmurce je bila značilna osamljenost v kulturi, kulturnem razvoju, kar je vplivalo na značaj pokrajine in prebivalcev. Živeli so svoje posebno življenje, ohranjali svoj jezik in pesmi. Kljub bližini Madžarske in njenim vplivom so Prekmurci ohranili svoje ljudsko petje, ki so si ga prilagodili povsem po svojem lastnem okusu in izraznosti. Med najbolj znane prekmurske ljudske skladbe denimo sodijo Nocoj je ena lüšna noč, Marko skače, Nede mi več rasla, San se šetao, Vsi so venci vejli …
Pristna prekmurska pesem govori o delu na njivi in o Muri
Prekmurci še danes govorijo posebno slovensko narečje, ki se je popolnoma ohranilo in se odraža tudi v ljudski pesmi. Po priključitvi Prekmurja slovenskemu ozemlju se je sicer začel močnejši vpliv slovenskega knjižnega jezika na to narečje; šole, kulturne dejavnosti, Cerkev in prekmurski človek, ki je odhajal na delo v druge kraje, so spodbujali govorjenje in pisanje knjižne slovenščine, kar se je odražalo tudi pri pesmi. S tem so se v prekmursko okolje vpletale tudi druge ljudske pesmi in so jih Prekmurci nekoliko priredili, zato v več prekmurskih ljudskih pesmih ni pravega, avtohtonega narečja. V pristnih prekmurskih ljudskih skladbah so najpogostejše teme nesreče pri delu na polju in doma ter kopanju na Muri. Poleg tega pa slišimo tudi domoljubne, vojaške, ljubezenske, pripovedne, zdravice in mnoge druge teme. Prekmurci pesmi praktično ne recitirajo, vedno jih pojejo, večinoma pa to počnejo ženske, zlasti ljubezenske in pripovedne pesmi. »Viže« ali melodije prekmurskih pesmi so večinoma v duru z naravnimi intervali. Josip Dravec, eden najpomembnejših zapisovalcev prekmurske ljudske pesmi, je zapisal: »Prekmurski Slovenci so vesele narave, odkritega in uravnovešenega značaja, gostoljubni in izredno pošteni. Kot ostali so tudi oni od nekdaj ljubili pesem in čutili potrebo po njej.«
