V številnih obredih, ki potekajo v velikem tednu, igra glasba ključno vlogo pri ustvarjanju razpoloženja bogoslužja in pri posredovanju velikonočnega sporočila. Opisujemo pet najboljših klasičnih glasbenih del, povezanih z veliko nočjo.
Pomen krščanske glasbe sega v prvi dan velikega tedna, v četrtek, ko je Jezus pri zadnji večerji s svojimi učenci zapel hvalnico. Če vemo, da je bil Jezus pevec in da je pel s svojimi učenci, lahko vidimo, kako starodavna je ta oblika. Kasneje so se mnogi največji skladatelji na svetu ukvarjali tudi (in predvsem) z ustvarjanjem bogoslužnih del. V nadaljevanju predstavljamo pet klasičnih glasbenih del, ki veljajo za najboljše velikonočne skladbe vseh časov.
Georg Friedrich Händel: Mesija (1741)
Händlova mojstrovina, ki jo pogosteje obravnavajo kot božično delo, doseže vrhunec v velikonočni zgodbi in je bila ob svoji prvi izvedbi velika uspešnica. Skladatelj je moral z delom premagati sum cerkvenih oblasti, a prav njihovo neodobravanje je povzročilo, da se je delo izkazalo za izredno uspešnega. Osrednja svetopisemska zgodba je namreč oživela z vsemi gledališkimi triki. Javnost si je delo vzela k srcu, množični nastopi v 19. stoletju pa so poskrbeli za njegovo dediščino, tako da je vsaka izvedba Mesije skupna izkušnja tako za glasbenike kot za občinstvo.
Johann Sebastian Bach: Velikonočni oratorij (1725)
V Leipzigu se je Bach soočil z neusmiljenim kompozicijskim urnikom tedenskih kantat skupaj z razširjenimi deli za velike proslave. Njegovo velikonočno zapuščino opredeljujejo njegove nastavitve Pasijona na veliki petek, vendar je njegovo delo za veliko noč polno življenja in lepote. Velikonočni oratorij se pomika od drznih, medeninskih izrazov veselja do nežnih intimnih trenutkov, ki pritegnejo v sam človeški vidik predanosti.
John Sheppard: Kristus vstaja (ok. 1550)
V času reformacijske Anglije skladatelji niso imeli najlažjega poklica. Uradne zahteve oblasti so posegle v svobodo skladateljev in omejile vsebino skladb. Glasbena razgibanost in kompleksnost glasbe ni bila zaželena, v ospredju je bila jasnost besedila in preprostost glasbe. Omejitve pa so za nekatere skladatelje pomenile umetniški razcvet, med njimi za Johna Shepparda. V skladbi z naslovom Kristus vstaja (v izvirniku »Christ Rising«) je uporabil popolno preprostost, da bi skladbi dodal občutek čiste radosti, ki odraža osrednjo skrivnost vstajenja.
Johann Sebastian Bach: Pasijon po Janezu (1724) in Pasijon po Mateju (1727)
Bachovi pasijoni veljajo za osrednji del klasičnega repertoarja, ki ga vsak veliki petek izvajajo po vsem svetu. Nagovarjajo k univerzalnim temam, toda velik del njihove moči je v tem, da vsakega od nas vključijo v pripoved in njene posledice. Arije odsevajo zelo človeško zgodbo o izdaji, prijateljstvu in upanju. Glasba sega v dušo skozi izjemne trenutke miru in nujne pozive k dejanjem za mir.
Arvo Pärt: Passio (1989)
Bolj moderna klasika Arva Pärta nas popelje skozi preprosto in mistično izkušnjo, ki se manj osredotoča na svetopisemsko pripoved, ampak se bolj nagiba k razmišljanju o bibličnih temah, idejah in občutkih. Pärtov kompozicijski pasijon povezuje evangeljsko glasbeno besedilo kot osrednja resnica glasbe in vere.
