Orkester Slovenske filharmonije se po dolgih pandemičnih mesecih na spletu spet vrača pred živo občinstvo. Z uvodnim koncertom Straussove simfonije so minuli teden vstopili v novo sezono.
»Slovenski filharmoniki smo dolgo zimo prebili večinoma pred kamerami in mikrofoni ter v svet pošiljali glasbo, ki je po svetovnem spletu iskala pot do vas. Naši spletni koncerti so bili za marsikoga uteha, za druge zadovoljstvo, za nekatere pa lahko prvi stik z našo glasbo, ki je morda vzbudila željo po obisku pravih koncertov,« je ob začetku abonmajskega leta dejal Matej Šarc, direktor in umetniški vodja Orkestra Slovenske filharmonije.
V sezono gredo na vse ali nič
»Z nastopom letošnjega poletja se je spet zazdelo, da bo vse našteto le še preteklost, a vendar dvom ostaja. Zavestno se obnašamo in delujemo tako, kot da je – ali bo – odslej spet vse v najlepšem redu. V to nas žene neusahljivi optimizem in želja po neposrednem stiku z vami. Zato gremo v sezono 2021/22 tako kot lani na vse ali nič,« je dejal Šarc. V Orkestru SF so pripravili nov bogat izbor koncertnih dogodkov, zbranih v šest abonmajskih ciklov, od katerih bodo trije potekali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, trije pa v Slovenski filharmoniji. »K sodelovanju smo pritegnili tiste dirigente, ki so nas v minuli sezoni resnično navdušili, ter jim dodali vrsto izjemnih glasbenih umetnic in umetnikov, ki bodo zagotovo prihajajoči sezoni vtisnili neizbrisen pečat,« je še dodal Šarc.
Koncert ob odprtju sezone v znamenju dveh Straussovih del
Na koncertu, ki je 9. septembra potekal v Cankarjevem domu, so izvedli 16-glasno delo Dva speva in Alpsko simfonijo. Dva speva je Strauss napisal leta 1897, ko je deloval kot dirigent v Münchnu, prvič pa je skladbi zapel zbor Kölnskega konservatorija pod vodstvom Franza Wüllnerja maja 1898 in marca 1899. Delo je nastalo torej v času, ko je Strauss ustvaril svoje največje simfonične pesnitve, kot so Vesele potegavščine Tilla Eulenspiegla, Tako je govoril Zaratustra, Don Kihot, Junakovo življenje. »Zato ne gre prezreti sorodnosti v oblikovanju materiala. Tako sta tudi oba zbora domišljena kot obsežni enostavčni formi, v katerih oblikovne obrise narekuje izraba motivičnega materiala, pomembno vlogo pri oblikovanju pa ima tudi harmonija, še posebej kontrasti v tonalitetah in nenadne spremembe harmonskega ritma,« so zapisali v koncertnem listu. Zadnja Straussova simfonična pesnitev Alpska simfonija pa je združila avtobiografske elemente in filozofske teme, s katerimi se je ukvarjal v prejšnjih simfonijah. »Z Alpsko simfonijo je Strauss gotovo dosegel vrh v žanru simfonične pesnitve in zdi se, da nekateri nostalgični in tudi slovesni toni v skladbi izdajajo skladateljevo zavedanje, da v takšni razkošni poznoromantični maniri nadaljevanje po vojni ne bo več mogoče,« so o njegovem delu zapisali v koncertnem listu.
