Potonike v Nicholsovem arboretumu Univerze v Michiganu letos še posebej bujno cvetijo; dobile so namreč posebno gnojilo, pridobljeno iz človeškega urina.
Raziskovalki in profesorici okoljskega inženirstva Nancy Love in Krista Wigginton preizkušata napredne metode obdelave urina, ob tem pa tudi preučujeta, kakšen je odnos ljudi do uporabe gnojil, pridobljenih iz urina.
Priljubljeni vrt potonik v Nicholsovem arboretumu, na katerem je več kot 270 ameriških, kanadskih in evropskih sort potonik iz 19. in 20. stoletja, je postal njuno – dobesedno cvetoče – delovno okolje.
Raziskave kažejo, da bi uporaba gnojil, pridobljenih iz urina, koristila tako okolju kot gospodarstvu. Urin namreč vsebuje hranilne snovi, kot so dušik, kalij in fosfor, ki se že tisočletja uporablja kot gnojilo za pridelke. Raziskovalki sta potonike oskrbeli z gnojilom iz urina, ki ga izdelujejo v Vermontu, toda če bo šlo po načrtu, bo gnojilo že prihodnje leto lokalno pridelano.
Raziskovalki sta mislili, da bodo ljudje do novitete bolj zadržani, a sta pozitivno presenečeni: »Na splošno se ljudem sprva zdi smešno, potem pa razumejo, zakaj to počnemo, in to podpirajo.«
