Voditeljica Odmevov in publicistka Rosvita Pesek je na Facebooku objavila daljši zapis, v katerem je podoživela 26. junij 1991. Takrat je delala kot novinarka na Televiziji Slovenija in naročili so ji, naj poroča, kateri visoki gosti bodo prišli na proslavo. Danes se sprašuje, kakšne spomine bo zapustila potomcem in (duhovito) obžaluje, ker ni shranila kostima … Predvsem pa ugotavlja, da vsako leto bolj čuti srečo in ponos, ker je bila zraven.
»Še preden sem odšla s TVS sem vedela, da na ta dan zame ne bo dela. Nobenega predsednika, niti Tuđmana, ni bilo, predsednikov vlad tudi ne, deželni glavarji Avstrije in Italije pa nas niso preveč zanimali,« se spominja. »Tako sem odšla na trg in čakala na proslavo. Zaslišala sem gromozanski aplavz množice, ko so po rdeči preprogi najprej prišli trije predsedniki, Bučar, Kučan in Peterle, zatem pa še nekaj ministrov. Ker se mi je zdelo, da bo iz skupščine pogled lepši, kot pa iz ozadja trga, sem odšla v eno od razsvetljenih soban in ‘od zgoraj’ spremljala menjavo zastave, poslušala Kučanov govor, deklamacije in pesem. Obrisala sem si nekaj solz in zatem s sodelavci slavila po Ljubljani pozno v noč.«
»Zdaj, ko se mi obeta, da bom prvič babi, se po 30 letih sprašujem, ali imam kakšen spomin na ta dan? Ko bom pripovedovala svojim vnukom o rojstvu Slovenije, kaj jim bolj lahko pokazala, ne zgolj povedala? Kakšen spominček na to razglasitev še imam?
Lista z lipe posajene in blagosloveljene na ta večer si – tako kot so to storili številni drugi in jo dobesedno oskubili – nisem utrgala. Murin kostim, ki sem ga nosila na ta večer, pa sem ob neki selitvi po več kot 20 letih (naj mi bo oproščeno, nisem se mogla več stlačiti vanj) izločila iz omare. Kakšna napaka. Prav vidim, kako bi bili potomci ob stoletnici važni, če bi lahko rekli, glejte, tole je pa nosila naša prapraprababi, ko je nastala samostojna Slovenija. Verjetno bi se nad stilom hihitali, ampak nekaj bi pa le imeli v družinski skrinji v spomin na ta dan.«
»Na srečo imam še ‘plamenico’. Majhno značko v nacionalnih barvah – belo-modro-rdečo –, ki jo je Jelko Kacin razdelil, saj se ni vedelo, ali bo za spremembo simbolov, grba in zastave sploh mogoče doseči dvetretinsko soglasje poslancev. No, zdaj je padla odločitev, da jo bom dala v stekleni okvir. Da se ne bi slučajno še ta izgubila.
Ta intimni občutek in tudi ponos, da sem doživela ta čas, se mi zdi iz leta v leto pomembnejši. Kakšno srečo je imela naša generacija! Biti zraven! In to navdušenje me še do danes ‘ni spustilo’.
Saj lahko vsak dan naštevamo, kaj nas moti in kaj ni tako, kot smo želeli in hoteli, ampak če na to, kar imamo, pogledam od daleč, si ne morem kaj, da ne odprem najbolj žlahtne slovenske penine in rečem: NA ZDRAVJE, MOJA SLOVENIJA!« je še napisala Rosvita in pripela fotografijo, ki jo je Stane Sršen posnel dan po razglasitvi samostojnosti Slovenije.
