21.2 C
Ljubljana
19. maja, 2024

Znani novinar se spominja svojega prvega romanja v Medžugorje: »Noro milostno«

Deli na omrežjih

Medžugorje letos obeležuje 40 let Marijinih prikazovanj, v teh dneh pa tam poteka vsakoletni festival mladih – Mladifest. Novinar Demokracije ter urednik portalov blagovest.si in molitev.si Gašper Blažič se ob tem spominja svojega prvega romanja v Medžugorje.

Kot pravi, je za Medžugorje slišal že v 80-ih letih, takrat se mu je to zdelo zelo daleč. Leta 1998 pa je kot dijak sodeloval na delovnem taboru v Sarajevu, ob povratku preko Dalmacije so se za nekaj ur ustavili v Medžugorju. »Vendar nisem vedel, kaj bi tam sploh počel, ker nam na avtobusu nihče ni tega razlagal. Bilo je vroče, spomnim se ‘štantov’ z nabožnimi predmeti in cenikov v kakih petih valutah (marka, šiling, lira, kuna in tedanji bosanski dinar), ker takrat evro še ni obstajal. Šel sem čakat na odhod avtobusa v hladen prostor – to je bil poštni urad,« se tega dne spominja novinar. Kot pravi, kar nekoliko obžaluje svojo pasivnost, saj je bil pater Slavko Barbarić, ki je zaznamoval Medžugorje, takrat še živ. »Morda sem ga celo srečal, pa tega nisem vedel.«

Do tistega pravega romanja je preteklo šest let. »Leta 2003 sem prvič slišal za Mladifest, leto pozneje sem se tudi sam odpravil tja. Prijavil sem se pri gospe Maji Zalar, ki je zdaj že pokojna. Iz Ljubljane so šli trije avtobusi, iz drugih delov Slovenije pa še nekaj avtobusov. Spominjam se prijaznih ljudi vseh generacij na avtobusu, gospe Maje, šoferja, pa dolge poti skozi Liko in Dalmacijo. Naš vmesni postanek je bil Vepric, hrvaški Lurd. Tam smo imeli slovensko mašo pozno popoldne, privoščili smo si tudi kopanje, saj je morje zelo blizu svetišča. V Medžugorje smo prišli 31. julija pozno zvečer,« se spominja.

Leta 2004 ga je takole ujel fotograf portala Mladifest.com:

Zadnji dan, priprave na odhod domov. (Foto: Mladifest.com)
»Predvsem sem si zapomnil dva nastopa – ognjevitega govora patra Joza Zovka, župnika v času začetka Marijinih prikazovanj, ter zdaj že pokojnega zagrebškega teologa dr. Tomislava Ivančića. Zapomnil pa sem si samo en njegov stavek, ki ga je ves čas ponavljal: ‘Lepo je, ker obstajaš.’ Niti vročina, niti kakšna popoldanska nevihta, niti kobilice, ki jih je bilo tisto leto res veliko, nas niso ovirale. Vsak dan smo bili ob zunanjem oltarju dopoldne, popoldne in zvečer. Noro milostno. Zadnji dan smo se še sredi noči povzpeli na Križevac, kjer je bila ob sončnem vzhodu maša. Na vrhu hriba, ob križu,« se spominja slovenski novinar, ki je nato začel redno romati v Medžugorje, kjer je doživel tudi konkretno fizično ozdravljenje. »Imel sem zastarano poškodbo kolenskih vezi, kar se mi je obnovilo, ko smo šli na Križevac. Tam sta zame molila zakonca z našega avtobusa za ozdravljenje. Prej sem imel hude bolečine, potem pa sem brez težav prišel v dolino.«

Deli na omrežjih